Hola chicas!! Hotela sem se vam že oglasiti tukaj, ko je mala dopolnila tri mesece ampak čas tako bežiii in ga primanjkuje, da nama ni uspelo. Tako da ga zdaj že pičimo proti štirki. 11.8. bo namreč naša mini dopolnila cele 4 mesece. Meni pa se zdi, kot da bi šele včeraj prišla iz porodnišnice, hehe. No, bom pa zaradi zamude kar v to objavo vključila še tiste stresne zadeve, ki sva jih morali dati čez.
Mojo porodno zgodbo si verjetno že prebrala, kajne? Če pa je še nisi, je na voljo še vedno TUKAJ.
Torej, glede na to, kako so mi vsi govorili, da je prvi mesec najtežje, jaz temu ne bi rekla tako. Pa ne bom nič olepševala ampak bom povedala čisto tako, kot je bilo meni. Z eno besedo SUPER. In ne nisem supermama, ker je bila vmes kakšna noč tudi naporna... ampak če vse skupaj lahko strnem, potem je res bilo super in nič tako kot so govorili drugi. Ko sva z bejbi prišli domov iz porodnišnice se mi je namreč zdelo tako, kot da jaz vse že obvladam in kot da to ni moj prvi otrok, sestre v porodnišnici so me namreč lepo naučile in pripravile na to kar me čaka doma, pri čemer pa je kasneje pomagala še patronažna in nama dala nekaj napotkov in predlogov za naprej.Ne smem pa pozabiti tudi na že izučenega atija, ki je previjal že dve deklici, ki ju ima iz prejšnje zveze in je tako več kot v pomoč in pride več kot prav.
Dojenje nama je hvalabogu steklo takoj, ko sem malo prvič pristavila in z tem ni bilo težav... vsaj takrat ne in nikomur se niti sanjalo ni, kaj nas čaka(več v nadaljevanju blog objave). Popek je naši princeski odpadel kar hitro, mislim da že tretji dan po prihodu domov, zato smo se tudi hitro lahko pričeli kopati. Sem mislila, da bodo kakšne težave, ampak bejbi ima tako zelo rada vodo, kot njena mamica. Pri kopanju in negi vedno neizmerno uživa. Sploh ko je čas za masažico, ki jo izvajama vsak večer pred spanjem, ponavadi od veselja kar gode zraven, če le ni preveč utrujena.
Krči so nam tu in tam ponagajali, predvsem v popoldanskem času a smo to uspeli rešiti in omiliti z vetrovnimi koroškimi kapljicami. Hitro smo tudi osvojili dan/noč noč/dan in mislim, da je tamali že od prvega dne doma jasno kdaj je čas za večerno spanje, kdaj pa za dnevni počitek. Sem pa na začetku že zjutraj hitro potegnila rulete gor, zvečer pa sem jih ob kakih osmih dala dol in mislim, da ji je bilo kar hitro razumljivo v čem je catch in morda je ravno to pripomoglo k lažjemu razumevanju dneva in noči.
Ponoči je od samega začetka prvo rundo spala nekje 4-5 ur, včasih tudi 7... rekord pa je postavila z 9 urnim spanjem, ko sem jo hodila že preverjat in bila v paniki... ampak to se je zgodilo ravno enkrat. Pa bi morda še tu in tam spet pasalo, hehe, ker nas je zdaj namreč že malo polovila spalna regresija, ki je tipična pri tej starosti (tj. ko otrok ponoči manj spi in se pogosteje zbuja.)
Sma pa tudi kar hitro pričeli z vajami na trebuščku za položaj pasenja kravic, ki ga je osvojila pri dveh mesecih in pol in to z pomočjo super pripomočka za katerega nisem bila ravno prepričana, če bo koristil ampak se je obnesel več kot super. Gre pa se za pripomoček za pasenje kravic iz spletne strani hajdi.si in si ga lahko ogledate TUKAJ. Kmalu za tem, pri malce več kot treh mesecih pa je bejbi začela že sama držati glavo in se obračati na trebušček in obratno, da ne omenjam kakšni zvoki so začeli prihajati od nje. Zna biti tudi fino glasna in "klepetava"... mislim, da ima to po meni :D hehe. Aja pa še ugotovila je da ima tudi noge in zdaj se ji je tako fino guncati sem in tja medtem ko se grabi za te male nožice... malo še pa bo kakšno spravila v usta. Rokice so namreč skoz notri in imam občutek, da jo že malo jezijo dlesni. :P
Noč na pediatriji
No, med vsem tem... pa sva kot že omenjeno imeli tudi stresne momente. Pri pediatru na pregledu pri treh mesecih jim namreč ni bila všeč teža, ki jo je mini pridobila in zato sva dobili napotnico za gastroenterološki pregled. Jaz sem mislila, da bo to pač takšen pregled kjer otroka malo pogledajo, mu vzamejo kri, naredijo preiskave in je to to.... Ampak ne, nas so se kljub temu, da naša bejbi že na prvi pogled deluje dobrovoljček, zdrav in energije poln otrok odločili obdržati na pediatriji.
In itak... jaz prvič mama, panika, kaj zdaj. Kličeva atija, da bova ostali na opazovanju, ker želijo videti kako se hrani, koliko z vsakim hranjenjem pridobi in pač tehtat pred in po vsakem podoju.
Pa bom pričela kar na začetku.
Ko sva prišli v ordinacijo, je le-ta bila polna. Seveda, jaz z masko na obrazu, ati pa je moral ostati zunaj. Ob tem pa se sprašujem če je možno, da lahko okoli mojega otroka mrgoli študentov, v bistvu tujcev.... ati pa pri pregledu ne sme prisostvovat, kot da je kužen? To me je najprej iztirilo, ker sem tudi označila da ne želim nobenih študentov zraven... pa me sploh niso upoštevali... ampak okej... pač kar se mora se mora. Pa se mora res? Pogledali so jo po dolgem in počez, vmes sma tudi čakali in medtem ko je mala neumorno jokala sem jaz morala izpolnit kupe papirjev in hkrati tolažit otroka. Kako že? Že tu bi ati prišel več kot prav. Ampak ne, on je "kužen" in mora počakati zunaj.
Potem sem se morala še zglasiti na okencu zaradi še enih papirjev za hospitalizacijo in itak je mala vmes postala lačna in sem jo morala še nahranit. Končno gremo v drugo nadstropje kjer sva morali počakati zdravnico, vendar nama je že takoj bilo naročeno da jo stehtam in podojim in spet stehtam.
Okej, malo ste zaj 3 ure mrdali in mucli sem pa tja, nic naspana in zdaj naj jo jaz hranim? Itak jo prvo stehtam in jo hočem pristavit... valda mi je po 2 minutah zaspala na joški... Nakar pride sestra. "ooo ste se najedli, dajte jo bomo stehtali." Mi vzame tamalo in hop z njo na vago. Joj, samo 20 je pojedla, to tako ne more bit. Bolj ji jaz pravim da je od utrujenosti zaspala, bolj ona vsem tam okoli, da je samo 20 pojedla. Že to me je čisto iztirilo ker sem nekako vedela, kaj bo sledilo.
Končno je prišla zdravnica in podala kar na podlagi teže mnenje, da morava ostati noter. Ok. Zakaj? Otrok je popolnoma zdrav in nič mu ne manjka. Pleničke so polulane in pokakane normalno... tudi spanje je še vedno kot je bilo...torej.. zakaj?Zaradi številk? Ker ni po vaših butastih krivuljah?
Itak sem bla cela nervozna in sem mogla še dragega klicat, da nama mora po stvari za osebno higieno in oblačila, ker bova ostali noter(naj povem da imava do pediatrije dobre pol ure)... in seveda sem mu povedala kaj se dogaja.... In on pač ne bi bil on če nebi hotel pogovora z doktorco.
No, tukaj, tukaj je pa prišel vrhunec vsega. Meni v obraz nihče ni rekel, da nimam mleka, so pa to mojemu zunaj na hodniku prigovarjale sestre češ "če tak nimam mleka" zato se naj mala ne bi redila tako kot bi se po njihovo mogla. Seveda me ni bilo zraven, mi je pa to kasneje povedal in ne morem opisati kakšni občutki so me popadli takrat. Nervozna, živčna, psihotična, v stresu. Jokala sem kot dež. Hotla sem it domov. Cela v paniki, čaki malo kako? Če ko jo z eno dojim, mi iz druge teče... včasih ko se odstavi mi še kr šprica ven... Potem pa oni meni, da nimam mleka :o šokantno. Nakar mi prinesejo še črpalko, češ probajte si načrpat, da vidimo. HALO?! Vsak "butalec" že ve, da črpanje ni pokazatelj koliko mleka imaš. Pa ja menda slišim otroka kako se prehranjuje in požira, včasih celo tako hlasta da že golta zraven... kako se ji včasih od mleka tako zaleti da komaj do sape pride... in kako je včasih cela mlečna še po podbradku? Potem pa jaz nimam mleka? No, verjetno veste kaj je potem tisti dan sledilo.... niti kapljica mi ni pritekla! Niti en majcen mini pljunek, tako so me stresirali.
Pa pride sestra, joj vidim da nimate, bom prinesla dodatek.... Tamala se mi je prvič na dojki jokala in se stran obračala, ker itak ni blo mlekca... pa kaj sem hotela drugega kot pa da jo nahranim z njihovim umetnim. :/ No, potem sem se kasneje tisti večer malo sprostila, ko je dete zaspalo in si probala malo izčrpat... pa mi je končno uspelo v 10 minutah 90 ml in kasneje smo ji to dali po flaški, ker so hoteli videti koliko poje. Vmes moram omeniti še, da je dobila metuljčka, ker so ji morali zjutraj še na tešče vzeti kri in ko sem jaz videla zraven kako ji je sestra 4 x kanal ven not ven not in zraven govorila joj vaša mala bo bruhala od jokanja, jaz pa sem se v tisti maski skoraj zadušila od joka.
O kakšnih besedah tolažbe seveda ni bilo ne duha ne sluha.
Ko se je tisto noč prvič zbudila, sem jo spet probala pristavit, seveda sem jo prej in potem stehtala in je pojedla 90, kar se meni zdi več kot odlično. Aja pa moram povedati, da se je mala rodila z 2910 g telesne teže in če prav razumem pri 6 mesecih podvojijo telesno težo ne? Torej bi ona morala pri 6 mesecih imeti 5820 g, je tako? Meni pa so na pediatriji rekli, da bi morala za svojo starost (3 mesece in 10 dni)imet najmanj 5500g... resno? Jaz ne vem po kakšnih k***** grafih gre to. Sej pa otroci so posamezniki, ne pa vsi enaki. Jezna sem, še zdaj sem jezna da so ji vso izkušnjo z zdravniki zasrali in jo tako mučili sem in tja.
Delali so ji tudi neki test za znoj in je revica imela celo rokico pri komolcu plavo. Tako prejokali kot sva tisti dan, še nisva nikoli. In ne predstavljam si kako mora bit mamam ki imajo res bolne otročke.
Seveda so izvidi in vse ostalo bilo brez problema. Nobenih alergij ali česarkoli drugega. Pa sem to vzela kot odkup za vso stresiranje, ki sva ga doživeli. Sicer sva naslednji dan okoli enih šli domov, a še vedno sva bili vodeni pod hospitalizacijo in rečeno nama je bilo, da je potrebno 1-3 krat na dan dodajati umetno mleko. Seveda kot starš to upoštevaš ker otroku želiš najboljše. In se je v enem tednu zredila za pol kilograma, A to pa je potem zdravo?! Ne veš več kaj si ob takšnem mislit jaz vem, da bom vztrajala z dojenjem in ko doseže tistih njihovih 5 kilogramov, prenehala z dodajanjem. Še dobro da je pediatrinja tako super, da me je potolažila in rekla naj ne poslušam teh doktorjev tam, ker je več kot očitno da mleko je in da deklici nič ne fali, je pa zaradi predpisov morala izdati takrat napotnico za pregled, da smo vsi bolj mirni. Kar je res.
Tako da drage moje, roko na srce... preberite si o dojenju toliko kolikor lahko, jaz sem hvaležna da sem si in da me niso mogli prepričati v nekaj, kar sploh ni res, ker ne morem verjeti, da ti nekaj takega lahko pride tako do živega, da za en dan oz. večer ostaneš brez mleka oz. le to prineha teči.. Še dobro da sem se spravila k sebi in bila globoko prepričana, da mleko je in bo ostalo! Da o nekvalitetnem mleku ne izgubljam besed. Še pediatrinja je rekla, da mleko je ali pa ga ni. Nekvalitetnega in kvalitetnega ni... je lahko pa malo več prednjega, ki ni tako kalorično(moj primer). Tako da hvalabogu še vedno dojim, kljub temu da so mi pravili, da ko enkrat daš flaško, dojke noče. Smo hvalabogu nabavili takšno ki je ful odličen približek dojke in da je hvalabogu mali še vedno zizi zakon.
Si bila morda tudi ti v podobni situaciji? Kako je tvoj otrok napredoval s težo? Deli z menoj svoje izkušnje... pomaga namreč če si stojimo ob strani. Se pa malo opravičujem za tako dooooolg zapis... ampak, mela sem čas, hehe.
Se beremo in tipkamo na Instagramu*klik*. :P
Comments
Post a Comment