Moja porodna zgodba - Porodnišnica Maribor

Hejla! Zdaj vas pa že pozdravljava vsaka zase in ne več v enem kosu, hehe. Najin predviden datum poroda je bil 5.4. pa se je punca odločila, da bo še malce počakala, da še ni njen čas, hehe. Je tole karanteno preveč resno vzela... smo že mislili, da čaka, da je bo konec. Ampak ne, tako vztrajna pa ni bila. 


Ker vas je že dosti vprašalo kako sva dali skozi porod in vse kar sodi zraven, sem se odločila, da kar spišem objavo na to temo in vam odgovorim vsem hkrati. Še posebej tistim bodočim mamicam, katerim se porod približuje s svetlobno hitrostjo in jih vsaki dan bolj stiska v prsih, hehe. Zase moram reči, da se na sam porod nisem nič posebej pripravljala. Vse sem namreč vzela tako... kakor je šlo noter... tako bo moralo iti še ven... Čeprav je notri šlo seme, ven pa lubenička, hehe. Me je pa par dni pred predvidenim datumom malo stiskalo in tudi živčki so bili prisotni... kako bo to potekalo... kaj moram vse vzeti zraven, da slučajno kaj ne pozabim... (objavo na temo torbe za v porodnišnico najdeš s tukaj *KLIK*)... kako se bom znašla pri rokovanju z tako majhnim bitjem? Jo bom sploh upala prijeti v roke? Jooooj, kaj pa previjanje? Toliko vprašanj in en odgovor.... Bomo zmogli? BOMO JA! :D 

V ponedeljek, en dan po PDP sem poklicala v mariborsko porodnišnico, tako kot mi je svetovala ginekologinja. Naročili so me v petek 10.4.2020 ob 10.00 uri. En dan prej, sem že imela tak čuden občutek, sva z mojim planirala, da bi si petkov večer malo popestrila, nebi kuhala in bi si naročila večerjo kar na dom... Pa sem jaz mojemu rekla... Čuj, kaj pa če bi raje mi to večerjo danes, da se pred zadržanjem v porodnišnici še orng najem? Mam občutek, da bo naša zadnja... ne vem če ne bom jutri kar ostala v porodnišnici... pa še torbo si moram zraven vzeti za vsak slučaj. Živčki na polno in itak nisem morala vredu spat. :D

Zjutraj sem se lepo uredila... vzela torbo in vse kar sodi zraven... pa sva šla. Filing je zaradi tega virusa ob vstopu v porodnišnico res čuden in tako morbiden, ko vidiš ljudi v maskah in rokavicah... Dragi mi je nesel torbo, v porodnišnico pa sem morala seveda sama. Ob vstopu me je pozdravila varnostnica, me izprašala, če sem bila kje v tujini ali v stiku z kakšnim okuženim, če imam kakšne simptome... Morala sem tudi na listu odgovoriti na podobna vprašanja v zvezi z virusom in se podpisati... Izmerila mi je tudi temperaturo in pogledala na seznam, če sem res naročena na pregled. Tako smo z ostalimi, ki so bile ravno tako naročene čakale v avli pri vratarki, na primerni varnostni razdalji. Ko se nas je nabralo več, jih je nekaj moralo zaradi varnostne razdalje čakati tudi zunaj. 

Končno me je prišla iskat zelo prijazna sestra in skupaj sva odšli v zgornje nadstropje. Moj je seveda ves ta čas moral biti zunaj. Najprej so mi naredili CTG, kasneje pa sem šla še na ultrazvok in vaginalni pregled. Na ultrazvoku je ginekologinja ugotovila, da je plodovne vode manj in da ima naše dete nekje cca 3000g. Že po ultrazvoku, se je odločila, da me bodo verjetno zaradi oligohidramnija (majn plodovne vode) zadržali v porodnišnici na oddelku. Kasneje po vaginalnem pregledu, ko je videla da sem zaprta kot švabski bunker, hehe... pa je odločitev bila končna... za nameček pa mi je določila še, da mi bodo v soboto zjutraj (11.4.) indukcijsko z tabletko sprožili porod. Že takrat so mi živčki začeli delat, saj sem si res želela da bi porod dala skozi čim bolj naravno. Kasneje so mi dali tudi ogromno papirologije za izpolnit, da nebi imela drugi dan še dela s tem. 

Po dveh urah sem končno uspela poklicati mojega in mu sporočiti situacijo..."Muc.. tu ostanem.. na opazovanju.. plodovne vode je manj... jutri mi sprožijo porod..." Verjetno ne rabim poudarjati, da sem v telefon jokala kot dež, saj sem od trenutka ko sem vstopila v porodnišnico, ostala sama. Sama s sabo in svojim še nerojenim detetom. Priznam, da me je stiskalo v prsih in nisem vedela kaj pričakovati... Tako kot nekaj dni prej pa sem si seveda v glavi vizualizirala svoj porod in kako bo vse potekalo brez zapletov in da bo hitro mimo. Seveda sem potem mojega še videla v avli porodnišnice, saj sem si morala do varnostnice po torbo... hkrati pa sem se tudi morala na hitro posloviti. Res sem se morala truditi, da spet ne zajokam... in tako sem ostala močna. Kar bo pa bo. Saj bodo doktorji že uredili. Sem v najboljših rokah.

Nekje ob 12.00 so me hospitalizirali... in tako sem se preostanek dneva v eno zlila z posteljo z trinajstkrat preveliko haljo. Hehe, je bla pa udobna če drugega ne :P. Imela sem tudi dve cimri.. ena je kmalu po kosilu lahko šla domov... z tadrugo pa sva se kar napogovarjali tisto popoldne. Kasneje sem poklicala tudi mamo in sestro ter jima sporočila situacijo... Res dobro dene, ko se pogovarjaš z bližnjimi in malo pozabiš na vse. Ko sem se ta dan zvečer nazadnje pogovarjala s sestro,  me je pa odspodaj začelo nekaj špikat.... in ker niti približno nisem vedela, kako naj bi izgledali popadki... v to niti nisem namenjala nekaj pozornosti... mislila sem celo, da so kakšni lažni. To se je začelo malo pred 10.00 uro zvečer... je pa sestra rekla, da se je verjetno začelo pripravljat, hehe. Juhej, ravno pravi čas se je bebica odločila, da je treba nekaj ukrenit, da mamci ne bi bilo treba sprožat poroda. 

Najprej je seveda vse skupaj bilo bolj blago... zato sem si na telefonu na Voyo-tu naštimala film, da bi mi čas do jutra, kar hitreje minil. Sem bila optimistična... filma itak nisem mogla pogledat do konca, ker je bolečina postajala vedno intenzivnejša... intervali daljši, čas med njimi pa vedno krajši... Ja... to so ziher popadki... Fak, kje imam to aplikacijo, da si jih začnem meriti... 

Nekje ob eni uri zjutraj pa mislim, da se je začelo zares... Dve uri sem hodila trpet na wc... migat z boki, se naslanjat na umivalnik... na koncu sem že plesala sem in tja... kasneje sem poskušala tudi ležati pa so se potem od sile začele še slabosti...mislim, da sem šla več kot petkrat prazniti želodec.  Očesa pa nisem zatisnila niti za minuto. Hotela sem, pa je bolečina bila neznosna. Še cimro sem zbudila z predihavanjem in jamranjem...  in mi je rekla, da če raje nebi koga poklicala, ko je videla v kakšnem stanju sem... Pa sem kasneje res pritisnila rdeči gumb in sestri povedala v katerem grmu tiči zajec...

Ura je bila nekje okoli 2. - 2.30 zjutraj...  Sva se pregledali.... še vedno nič... še vedno zaprta kot konzerva...Tudi pod tuš sem šla, da bi se kaj pospešilo.... pa se prav tako ni nič zgodilo. Potem mi je v sobi nastavila še ctg in bolečina je postala še intenzivnejša. Po ctg-ju sem ponovno šla na hodnik in hodila sem in tja ter se ponovno potožila sestri ki sem jo srečala na hodniku in ki je bila zelo prijazna. V kopalnici so me popadla tudi čustva in nisem vedela kaj drugega narediti, kot pa poklicati dragega... ob 4 zjutraj.. da me malo pomiri, jokala sem namreč kot dež... čustva so ob prisotnosti bolečin kar vrela iz mene. Končno sem se hvala dragemu uspela pomiriti in se sprijazniti z vsem skupaj. Dali bova to skozi, pa če bo ne vem kaj...Malo bo še trajalo... važno, da jaz danes spoznam mojo malo bebico, druga ni pomembno...  Komaj sem čakala, da je ura zjutraj sedem, da me pridejo sestre že pogledat. In verjameš, da se mi je kamen odvalil od srca, ko sem jih zagledala. Vendar sem vedela, da tokrat gre zares. Če še pri meni nič ni... mi bodo pa sprožili.... Dejstvo je, da bom danes rodila, tako ali drugače. Sestre so super profesionalne in prijazne, res s srcem na mestu. Končno me je pregledala in  mi  rekla: "O gospa, vi se pa že lepo odpirate, ste na 3-4 cm in mislim, da boste rodila kar naravno, ne bomo dajali nobenih tabletk, čeprav ste bli naročeni na indukcijsko. Super vam gre, res, odlično." HVALABOGUU!! Bebica je vedela, da je naravno boljše. Hehe. 

Dale so mi nekaj časa,  da se stuširam in pripravim, vzamem stvari in skupaj s sestro odidem v porodno. Najprej ko sem prišla dol, me je zagrabil občutek anksioznosti, saj jih je ravno tisti trenutek nekaj rojevalo in glede na zvoke, sem se kar malo prestrašila. Joooj, kaj tukaj počnejo z ženskami... Kaj bojo počeli z mano? In ko me je sestra videla, kakšen obraz sem ob tem naredila in ko sem rekla "ojoj, kako se derejo, me že malo stiska... kar pobegnila bi od tu" ... mi je rekla "ne skrbi, ne oziraj se na to in ne poslušaj, ti si tu zase in za svojo bebico." Pa sem kar hitro preklopila misli in se pričela orientirat na naju. 

V porodno sem prišla nekje okoli sedme ure. Nastavili so mi ctg na katerega sem bila priklopljena cel čas, dokler se ni pričelo zares... Je pa malo muka predihavat popadke na postelji z ctg-jem, ko ne moreš prav migat sem in tja... Pa sem morala potrpeti...Vmes me je hodila babica bodrit in motivirat...prosila pa sem tudi za protibolečinsko injekcijo za popadke... za katero pa se mi zdi, da na žalost ni ravno pomagala. Ker je bila ta dan v porodnišnici res gužva  in jih je do devete ure zjutraj rodilo že 7, če se ne motim, sem sprejela dejstvo, da bom malo sama čakala na pričetek poroda. Tako sem misli zaposlila s samim razmišljanjem o porodu, ko sem si govorila da bo bebica hitro zunaj in da bova kmalu rešeni. Babica mi je prinesa tudi zaščitno masko, ki bi si jo ko popadek spusti, morala nadeti... a od napora in od sile sem tako bruhala, da ni bilo časa za to. In tudi ne vem, kako bi lahko z tem rojevala. Svaka čast osebju, ki lahko v tem zdrži tudi do 12 ur. Res ste zlata vredni. 

Nekje okoli 10.00  ure me je spet prišla pogledat babica. "O gospa, super, čudovito... Lepo ste se odprli.. ful fajn...  ste na 9 cm in zdaj vas bo kmalu začelo tiščat odspodaj." Preden je uspela zakorakati skozi vrata pa sem res začutila pritisk in začela kričat. To je to sem si rekla. Zdaj gre zares. Hitro so pritekle k meni in tako se je začelo. Po petih potiskih oz. po petih popadkih je ob 10.11 na svet prijokala naša mala Bea Kim. Nepopisno veselje in sreča. Jokala sem kot dež in govorila: "Joj kako lepo pupiko sem rodila, glejte kak je lepa, srce moje mamino popolno, ne morem verjet da si ti rastla v meni več kot 9 mesecev. Čudež mali.. " In ko so mi jo takoj po prerezu popkovine položili na prsi, sem se stopila. Zdaj vem, kaj je to ljubezen na prvi pogled. Toliko ljubezni in čustev, da se ne da opisati. 


Na koncu je prišel še doktor in povedal, da dobim en šiv... Sem ga vprašala, če bo kaj bolelo in se mi je začel smejati: "Gospa, hehe, vi ste pa edina, ki je po porodu vprašala če bo kaj bolelo, haha. " in seveda ni, saj sem dobila protibolečinsko, le občutek je bil neprijeten. In vesela sem bila, da je končno vsega konec... da je vse šlo tako hitro... da sem bila v porodni samo malo več kot tri urce in da je tamala na svet prišla povsem naravno. Tudi dojenje nama je ob pomoči babic in sester steklo dokaj hitro, le trikrat so nama še v porodni jo pomagali pristavit, potem pa je mamca že osvojila ta novi skill.  Zmagali sva! In najina skupna pustolovščina se je pričela. 

Okoli druge ure so naju iz porodne končno zapeljali na oddelek. kjer smo spali, se cartali, hranili, kakali in lulali. No, mamca je prve tri dni v porodnišnici komaj kaj spala, ker se ni mogla nagledat in nacartat tega majhnega čudeža, pa tudi šiv jo je malo bolel in se je komaj dvignila iz postelje. Bebico pa sem imela skozi v postelji zraven sebe, medtem ko je kinderpet bil bolj za okras, hehe. Prva dva dni so Beo Kim previjale sestre... v ponedeljek zjutraj pa sem imela prvo učno uro nege in moram reči, da sem jo kar osvojila. Nama je šlo vsaki dan bolje in mamca bo kmalu obvladala te zadeve. 


Sva pa mislile, da bova v ponedeljek ko sva bile že 48 ur v porodnišnici končno smele zapustiti prizorišče in oditi domov, vendar je doktor vztrajal, da zaradi nizke porodne teže ostanem še en dan. Bea Kim se je namreč rodila z 2910g. Ker sem na začetku imela le tisto začetno mleko oz. kolostrum, ji je teža čez dva dni padla na 2680g... tekom dneva se je tudi mleko bolj začelo tvoriti in tako sma tisti dan in noč večinoma preživeli priklopljeni na dojko. V torek zjutraj ob pol osmih naju je prišla sestra tehtat in ni mogla verjeti, da sva se toliko poredili... Tehtnica je namreč kazala 2770g in pustili sva sestro odprtih ust... Na koncu je na list napisala 2750g, da nebi kdo kompliciral da se je preveč poredila. In takrat sva z muciko vedeli, da bova šli danes domov.


Ker pa so me punce tudi spraševale, kaj lahko imaš zraven ko greš rodit... Odgovor je samo osebna higiena(zobna ščetka, pasta, gel za tuširanje, krtača za lase, labela za ustnice) .... in jaz sem si zraven nesla še natikače. Vse ostalo kar se tiče čišče, vložkov, mrežastih hlačk in potrebščin za dojenčka... Vse to dobiš tam, svojega ne rabiš nič. Če ti česarkoli zmanjka, poveš sestri in ti prinesejo zraven. Pri previjalni mizi imaš svoj predal in notri je vse od olja do pleničk, tetric, oblačil, toto soft krpic za umivanje, skodelica za vodo, povijalne plenice....  Vse kar pač potrebuješ. Meni so pleničke za enkratno uporabo, ki so ostale, dali še za domov. So pa super ker so za novorojenčka od 2-4 g od Tosame Free life, pampers v številki 1 je namreč naši bebi prevelik, tako da sva že na Tosami naročili pleničke. :D 

Na dan odhoda, torej v torek, naju je prišel okoli 13.00 iskat ati. Prej sva še seveda imeli pregled in zdravniki ter sestre so povedali, da je naša mala najbolj sodelovala in da je zelo zelo pridno dete. Vse je bilo brez problema, zdrava ko ribica... Potem pa sva se že veselili, da bo ati končno le spoznal naše malo sončeceeeee. Zraven je prinesel oblačila za dojenčka in mamico ter seveda lupinico za v avto. Zaradi virusa, je moral spodaj v avli pri varnostnici odložiti vse skupaj, to pa je potem prišla iskat sestra in mi je vse skupaj prinesla v sobo. Končno sva se lahko uredili in preoblekli... potem pa sva poklicali sestro, da nama pomaga nesti stvari. Jaz sem nesla torbo, sestra pa lupinico in ko sva v avli zagledali atija kako naju nestrpno čaka, sva vedeli, da je to to. Da greva končno domov, naši pustolovščini naproti. Pri avtu so me preplavila čustva in jokala sem ko dež .. Spet.. <3 Srečna da je vse skupaj za nama in da smo končno skupaj z atijem. 


Res je, da me je ravno zaradi virusa bilo strah kako bom vse skupaj sama dala skozi, saj sem vedno želela, da bi bil partner prisoten pri porodu. Ampak vse zahvale gredo prijaznim in profesionalnim sestram in babicam, ki so v času mojega bivanja v porodnišnici Maribor tako lepo skrbele zame in za bebico. Zdaj za nazaj razmišljam tudi, da je morda bilo bolj pametno, da sem bila sama... saj bi ob prisotnosti partnerja verjetno bila še bolj čustvena in krhka... Tako... pa sva dali vse skupaj skozi, kot pravi močni babiki. Prav tako sem v času bivanja v porodnišnici čisto pozabila na zunanji stres zaradi korona virusa, saj ga v porodnišnici razen to, da imajo vsi maske in rokavice... sploh ni začutiti in vzdušje je bilo zelo sproščeno in mirno... vsaj pri meni. Kapo dol osebju, res ste enkratni in super. Nikoli vas ne bom pozabila. Boleča vendar lepa neponovljiva izkušnja, ki se je bom z veseljem spominjala celo življenje... Spoh zato, ker nama je vse uspelo po naravni poti. 


Comments

  1. Evo, zdaj sem jokala se jaz �� Hvala za ta zapis.

    ReplyDelete

Post a comment

back to top