Spletno nasilje in #lepdantuditebi

Danes se bom dotaknila teme za katero menim, da se o njej premalo govori in se tiče predvsem mlajše populacije, ki je začela z uporabo interneta in socialnih omrežij. Čeprav je tema namenjena tudi mojim vrstnikom in starejšim, ki bi osnove vedenja na omrežjih in v živo že lahko vedeli... pa se razočaranja kljub temu še vedno vrstijo na dnevni bazi.

Res je, da so spletna omrežja kot so Facebook, Instagram, Twitter... super orodje, da ostanemo v stiku s prijatelji, znanci... zaradi njih je mnogo ljudi tudi prišlo do novih služb, poznanstev... uspehov in še marsikaj bi se našlo. A kljub temu obstaja tudi temnejša stran vsega tega, saj se zgoraj omenjena omrežja v preveliki meri uporabljajo tudi za kibernetsko trpinčenje, izživljanje in "trollanje", kot bi rekli nekateri.

Stavim, da se je prav vsak izmed nas v svoji "internetni" zgodovini že znašel v takšni situaciji. Morda kot žrtev... ali pa celo napadalec. Jaz sem se... in to ne enkrat ali dvakrat. Če bi rekla, da sem vedno bila zgolj žrtev, bi se zlagala... Seveda sem znala udariti nazaj, sploh takrat v svojih uporniških letih, ko se mi je zdelo, da sem - tako se reče - prijela boga za jajca. Pa ni trajalo dolgo, ko sem se zamislila sama vase in se začela zavedati, da je okoli po svetu itak že preveč negative, nasilja, zatiranja.... in zakaj bi to širila še na spletu.. plus tega sem prevečkrat bila v koži žrtve in sem vedela kako se ob takšnih trenutkih počutiš.. in občutek mi ni bil niti malo všeč. Kljub temu pa so brazgotine ostale...
Veš, ko se počutiš kot nekakšna siva miška, ki bi se rada nekam skrila, da je nobeden ne najde? Ko hočeš občutiti nekakšno drugačno bolečino, samo da ni duševna? Ja... točno tako bi opisala to. V vlogi napadalca pa nisem prav nikoli občutila premoči ali zadovoljstva... kvečjemu jezo in slabo vest... morda enostavno zato ker nisem takšne vrste človek? Res ne vidim poante zakaj bi to nekdo počel.

Saj je res, da si v udobju svojega doma, nihče ti nič ne more in si car... ampak zakaj je to potrebno? Si morda z tem filaš svoj ego? Občutiš zadovoljstvo, ko nekoga ponižaš? Zasmehuješ? Morda se ti zdi, da se oseba na drugi strani le zaveda varnosti svojega doma, a vendar jo lahko tvoje strupene besede dosežejo. Pa ne samo to... nevede se ji lahko prikradejo v podzavest in ji zagrenijo življenje, pokvarijo ugled in sprožijo govorice, saj spletno nasilje doseže milijone ljudi. Da ne omenjam tega, koliko ljudi je ravno zaradi spletnega nasilja naredilo samomor? Veliko veliko preveč. Že če bi bil zgolj eden... bi bil več kot preveč. Dovolj je tega v resničnem življenju, sploh med mlajšimi....

Meni sicer nič ni prišlo tako zelo do živega, vsaj kar se spletnega nasilja tiče, hvalabogu... vendar marsikatera oseba ni tako močna in trdoživa, da bi se lahko na tak enostaven način spoprijela s tem. 

Dejstvo je, da če smo uporabniki interneta, se temu verjetno nikakor ne moremo izogniti... Potem bi verjetno bila edina rešitev ta, da se internet izklopi... Kar pa vemo, da ni možno. Delamo lahko le v pozitivni smeri in ljudi vzpodbujamo k temu, da počnejo isto. Tako kot odgovarjata Urška in Joni iz Oopsi bloga na negativizem in spletno trpinčenje ->  #LEPDANTUDITEBI.


V komentarju mi zaupaj kakšno je tvoje stališče glede dotične teme? In ali si se tudi ti kdaj znašla v kateri izmed zgoraj omenjenih vlog?