Big fat, bold plus

Hej hej... long time no see huh? Ko sem videla, da sem zadnjo blog objavo spacala skupaj januarja ali februarja... sem se res na kratko malo prijela za glavo... Čeprav je pisanje bloga bolj ko ne moj hobi... pa sem res rabila dolgooooo, da sem se ponovno odločila nekaj zapisati in deliti z vami.. Na Instagramu sem sicer še vedno kar aktivna... ampak mi je blog nekako bolj pristna povezava z ljudmi, ki me spremljajo, čeprav imam včasih občutek da me itak noben ne bere. Vmes sem z pisanjem zaradi poplave blogerjev in pritiskov na socialnih omrežjih, da pač nisem dovolj dobra da bi se zrinila med množico, ki jim to uspeva... tudi skoraj odločila, da z vsem prekinem... Pa je trajalo kakšen mesec ali dva, da sem ugotovila da sem se itak v prvi vrsti to odločila početi zase, za svoje sproščanje in počutje... Ker sem pač oseba, ki lažje stvari zapiše, kot pa jih izgovori. In... here I am... tekom branja te objave boste morda ugotovile tudi, od kje sedaj naenkrat motivacija za relaunch bloga..

No, da ne bom izgubila rdeče niti in ga spet bluzila v nedogled tako kot pač to znam samo jaz... bi vam najprej rada povedala, da kljub temu, da se bom v parih mesecih prelevila v mamico, kar ste verjetno že zasledile na Instagramu ali Facebooku... Bloga ne mislim spreminjat v neke mamičarske zakladnice... Pa vendar, ker ima moj blog tudi osebno noto, bi vam rada novičko sporočila še tukaj...

Kot strela z jasnega me je zadelo nekega lepega poletnega avgusta. Saj si verjetno nekatere znate predstavljati, kako je ko ne načrtuješ in se preprosto zgodi? Sicer blame on me, ker sva z dragim že 4 leta brez zaščite in sem verjetno pričakovala, da bom po vseh teh užitkih in nasladah za presenečenje dobila nov televizor, hehe.

 Ampak ne, ni šlo ravno po planih. In o moj bog, tako kot sem "menzo" čakala in čakala in čakala, celo dva tedna po zamudi, v upanju, da bo pa le prišla... Je pa potem namesto nje na vrata potrkal en tak debeliii velik plus, ki me je kar zbodel v oči... In tak... ki ga nikoli ne bom pozabila. :D

 Je bla pa foraaa.... haha... mi dragi prinese test... Jaz na wc-ju valda opravljam svoje... In prisežem.. niti 5 sekund ni trajalo ko se je pojavil v vsej svoji veličini. Deebeeeel, velik, kot bi ga nekdo zapisal v bold/krepki pisavi... tako kot tista dvojka v redovalnici v devetem razredu, ki sem jo skasirala zaradi površnega znanja kemije, haha. Dragi pa je čakal pred vrati "Daaj a že bo kaj? Jaz sem že čisto živčen.." ... tako enih pet minut molka sem imela..vmes bi mi lahko zaigrali še kakšno tišino na trompeto...haha... nakar so me oblile velike, debele solze in sem mu zakričala nazaj "Ja jaz sem tudi živčnaaa, paa saj maš za kaj bit!".. Potem pa valda objemanje, lupčkanje in v bistvu sprejemanje novičke, da pa res nisem več sama in da bom od tiste sekunde naprej morala skrbeti še za majhno bitje ki raste v meni. Jaz še vsega skupaj niti nisem dobro sprejela in predelala.. z mislijo v glavi "če včasih še zase ne znam poskrbet... kako bom za eno tako majhno nebogljeno bitje?" ... moj je bil pa vesel kot avion. Ampak.. vse se da, če se hoče... in tudi meni bo uspelo! Kajne?! :D

Kako pa si ti ugotovila, da si pojedla lubenico? :P Res me zanimajo vaše zgodbe. :D